Aristokratski taksi

Daimler DS420 limousine

Kraljevska primopredaja vozila (1970)

Kraljevska primopredaja vozila (1970)

Kraljevska primopredaja vozila (1970)

Kraljevska primopredaja vozila (1970)

Zgodba o najbolj prestižnem modelu najstarejše britanske avtomobilske znamke Daimler (ustanovljena leta 1893), ki je vztrajal na proizvodnih trakovih več kot 25 let, se je začela odvijati kmalu po prevzemu s strani znamke Jaguar, ki so ga pri tej znamki izvedli leta 1960.

Leta 1958 so se pri Jaguarju pričeli ukvarjati z razvojem naslednika tedanjih modelov (Mk VII, Mk VIII in Mk IX) z vrha ponudbe, ker so želeli z novo prestižno limuzino (Mk X / 420G) očarati predvsem kupce v ZDA, ki so v tistih časih začeli povpraševati po čedalje večjih in močnejših avtomobilih. Istočasno pa bi z novim prestižnim izdelkom konkurirali tudi nekaterim domačim znamkam na britanskem otočju. Pri tem so imeli vodilni pri Jaguarju v mislih predvsem znamko Rolls-Royce, ki je takrat ponujala kupcem ultra prestižni model phantom V. Zato so se po letu 1966, ko sta se koncerna BMC in Jaguar združila v koncern BMH, pri Jaguarju odločili za nastanek prestižnega konkurenta, ki so ga zasnovali na podaljšani tehnološki platformi (+ 20 palcev) modela Mk X / 420G, od katerega je podedoval tudi pogonski sklop.

Daimlerjev predstavnik aristokratskih limuzin, ki je ob rojstvu v letu 1968 dobil modelno oznako DS420 (dolžina: 5740 mm, širina: 1970 mm, višina: 1610 mm, medosna razdalja: 3580 mm, masa avtomobila: 2140 kg, povprečna poraba (l/100km): 22), je kmalu očaral najpomembnejše predstavnike tedanjih britanskih oblasti in ostalega jet-seta, predvsem po zaslugi ponujenega udobja, prestiža in skoraj prepolovljene prodajne cene (ob predstavitvi leta 1968: 4.425 britanskih funtov, leta 1980: 12.760 britanskih funtov, leta 1992 (zadnje leto masovne proizvodnje): 45.000 britanskih funtov) novega vozila ob primerjavi z najpomembnejšo konkurenco tedanjega časa v obliki rolls-royca phantom V ter mercedes-benza 600 pullman.

Pri izdelavi tega avtomobila je nekaj karoserijskih delov prispeval prej omenjeni donator tehnološke platforme, kar je vidno ob pogledu na prednji del avtomobila, ostale karoserijske dele so večinoma izdelali pri podjetju Motor Panels, veliko pa je tudi ročno izdelanih sestavnih delov, nastalih v Coventryju v obratih znamke Jaguar. Karoserije in vozne šasije so nato romale k karoseristu Vanden Plas (Kingsbury, London), kjer so Daimlerjevo prestižno limuzino dokončno sestavili in jo tudi opremili po željah kupcev. To se je spremenilo proti koncu leta 1979, ko je Vanden Plas propadel, zato so kasnejši primerki modela DS420 limousine narejeni doma pri Jaguarju. Do leta 1992, ko so zaključili z uradno prodajo, so izdelali 4141 limuzin ter 903 vozne šasije za potrebe proizvajalcev (Wilcox, Eagle Specialist Vehicles, Woodall Nicholson in Thomas Startin Jr.), ki so z vozili oskrbovali pogrebne zavode.

Med številno in zvenečo klientelo, ki je uporabljala ali še vedno uporablja to prestižno limuzino, omenjajo nekdanjo kraljico Elizabeto (1900-2002), mater sedanje britanske kraljice Elizabete II., ker je kraljica mati za časa svojega življenja uporabljala pet primerkov modela DS420 limousine, podobno pa razmišljajo tudi na danskem in švedskem dvoru, kjer imajo ta Daimlerjev model še vedno v svojem voznem parku. Nekoč je DS420 služboval tudi pri ostalih kraljevskih družinah (Španija, Belgija, Luksemburg, Monako, Maroko in Jordanija...) in nekaterih predsednikih držav. Med nekdanjimi lastniki takšnega avtomobila najdemo tudi ekscentričnega ameriškega milijonarja in letalskega navdušenca (Howard Hughes), ki je poskrbel za zanimivo dodatno opremo, ker so mu morali Britanci v fondu modela DS420 vgraditi delujoče stranišče…

Zaradi protokolarne vloge, ki je temu modelu pripadla velikokrat, sta nastali tudi dve posebni, še bolj prestižni različici, ki sta znani pod oznako DS420 landaulette. Prvo si je omislil nekdanji jamajški guverner, drugo pa nekdanji predsednik Sudana. Za premikanje Daimlerjeve limuzine so Britanci uporabili Jaguarjev 4,2-litrski vrstni šestvaljni bencinski motor, ki so ga spojili s samodejnim menjalnikom in mu v interesu limuzinske uglajenosti nekoliko znižali število motornih vrtljajev, posledično pa tudi število konjskih moči. Zato je Jaguarjev motor, ki je v običajni serijski različici v modelu XJ ponujal uporabniku 168 KM pri 4750 vrtljajih v minuti, tu nekoliko slabotnejši (164 KM pri 4250 vrt./min.), premore pa malenkost več navora (311 Nm) namesto običajnih 301 Nm motornega navora, ki je obakrat na voljo pri 3000 motornih vrtljajih v minuti. Tako motorizirana prestižna limuzina, ki lahko sprejme največ 8 potnikov, ponuja uporabniku največjo hitrost 175 km/h, uradnih podatkov o časih pospeševanj pa sploh ni na voljo, ker kupce takšnega avtomobila to niti ni zanimalo…

Kupce (predstavniki britanske vlade in jet-seta, hotelske in druge organizacije, ki se ukvarjajo s prevozom pomembnih ljudi..) je pri tem avtomobilu bolj zanimalo udobje, to pa je nekaj, česar pri tem avtomobilu res ni manjkalo, vsaj za pomembne potnike. Šoferjem takšnih limuzin niso namenili te sreče, ker do leta 1983 sploh niso imeli nobene možnosti glede nastavitve sedežne klopi, ki jo sta jo leta 1983 nadomestila dva običajna prednja sedeža. Podobno je veljalo tudi za radio in klimatsko napravo, ker so ti dve napravi na začetku vgrajevali samo v zadnji del potniške kabine, ki je bil skoraj vedno fizično ločen od vozniškega dela in opremljen s pregrado z električno pomičnim steklom med zadnjim in vozniškim delom potniške kabine. Zadnji potniki so si že takrat lahko omislili ultimativno udobje (električno nastavljivo ogrevanje sedežev, poljubna osvetlitev notranjosti vozila in poljubno delovanje klimatske naprave, telefonska povezava z voznikom…), ker so bile komande za vse to vgrajene v njihovi bližini, ob doplačilu pa si je kupec lahko omislil tudi pravi mini-bar in kasneje (proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja) še pravi tedanji 'infotainment' sistem, ki so ga Britanci ponujali v različici executive.

Uradna življenjska pot tega avtomobila je trajala od leta 1968 do leta 1992, čeprav obstajajo informacije, da so leta 1996 izdelali še nekaj teh limuzin, ki so se tekom svojega življenjskega cikla počasi spreminjale in do konca proizvodnje ohranile prvotno podobo, ker so največ sprememb doživele v notranjosti potniške kabine, kar predstavlja posledico menjave darovalca organov. Na začetku je bila to limuzina iz serije Mk X / 420G, na koncu pa predstavniki serije XJ. Najpomembnejša sprememba se je zgodila leta 1988, ko so Britanci izvedli prilagoditev novim lastnikom znamke in ob nastajanju tega avtomobila začeli uporabljati tudi sestavne dele znamke Ford. Kot zanimivost lahko omenim, da ima izmed vseh izdelanih primerkov modela DS420 samo 72 avtomobilov volan nameščen na nam kontinentalnim Evropejcem domači levi strani, ostali primerki so končali na tržiščih z britansko ureditvijo prometa.

Avtor: Marko Miklavc
Vir: Avto.info